Kraj e, go gledam, bolkava srce stega,
dzabe se macam, zaludno od sudbinata begam.
Zivot ili smrt, patesestvie niz mrakot,
sonceto za mene ne gree, ne mu go gledam zrakot.
Krvavo se boram, pekolno ova me kine,
neznam dali ke projde, dali brzo ke mine.
Crna solza na lice, na obraz me pece,
podadena taka vo mrakov i glas sto nesto saka da rece.
Go osekam krajot, dopir od ladna raka,
istrel, no vo prazno, posledno nesto sto go sakam.
Rana vo dusava, mi go odzema zdivot,
dali e ova pekol ili mozebi e zivot.
Go slusam na tisinata glasot, vo prazninata eho,
za ova srce vo gradi, ne postoi lekot.
Nesto sto ednas se srusilo, ne se vraka nazad,
minatoto me boli, spomenite me gazat.
Vremeto me pominuva, vladee sudbinata,
za mene i ovaa pokorena dusa, ne ja gledam idninata.
Patokazot na zivotot, me ima odminato,
srekata e daleku, mene ednostavno me ima pominato.
Vo ocive taga, vo srcevo bolna rana,
deka zivotov e surov moe moto stana.
Sudbinata moze da te krene, no i da te pokori,
sakam nesto da kazam, no iskacaat samo prazni zborovi.
Neznam sto da slusam, dali razumot il srceto sto govori,
kako samiot gavol protiv mene da se dogovoril.
Vo ocite na angelot, moeto ime ne se pretocuva,
se okolu mene, na smrt me nasocuva.
So trepet gledam vo kursumot, pomislata depres me pravi,
ne e prav izbor, da se predades i kraj na se da stavis.
No sila da i se sprotistavam na sudbinata, nema vo moite oci,
tesko e so vremeto i zivotot, covek da se sooci.
Boli no moram, a i sakam da se boram,
nesto za sebe e krajno vreme, da napravam, storam.
Ref: Zosto sudbinata me promasila, surova bila,
dali da go pominam ova, ke najdam ja sila.
Krvavo baraat da platam, se zavisi od mene,
vecna vojna vojuvam so ova prokleto vreme.
Blesok vo mrakot e toa sto mi treba,
podrska i pomos sega mnogu ke mi vredat.
No sepak ova mnogu boli, dusava vene,
ovaa crna solza sto se sleva, go kine cvetot vo mene.
Samo edno znam, bolkata mi pomogna mnogu da sfatam,
rodena sum da me povreduvaat i do beskraj da patam.
No zivotot ke vrati, se vo nego se plaka,
sega gledam svetla raka sto signal mi praka.
Glas sto vo srcevo ostava traga,
cuvstvuvam iskrenost, ne dvolicnost i laga.
Sega kako od kosmar da se budam, na najlosoto dojde kraj,
pocnuvam da veruvam vo zivot, vo Bog, i vo raj.
__________________________________________
Bla Bla Bla
moj si e ama neso ne mi se sviga
bas na txtof..
__________________________________________
Најави се
Регистрирај се
ЧПП
